zelena psihoterapija

ZELENA TERAPIJA (bolj poznana kot Green therapy)

Zapri oči in se v fantaziji sprehodi do cvetlične grede. Skloni se nad rdečo, razcveteno žametno vrtnico in jo povonjaj. Se razleze po tvojem obrazu mehkoba? Se tvoje telo sprosti, razneži, zmehča, odpre svoje čute? Želiš pobožati njen cvet? Jo vonjati še naprej? Sprostili so se endorfini in nas popeljali v občutke ugodja, zadovoljstva.  Naše razpoloženje se je izboljšalo in nivo energije se je dvignil.

To je le primer kratke fantazijske vaje,  za plastično predstavo, kako narava vpliva na človeka.  Ker v terapevtsko delo vnašam elemente narave, pogosto pa terapijo samo izvajam v naravi, vam želim o zeleni terapiji in odnosu človeka do narave povedati več.

Zelena terapija uporablja zunanje okolje, ki pomaga pri izboljšanju čustvenega, mentalnega in fizičnega zdravja in dobrega počutja. Pri delu ponuja različne aktivnosti, ki se dogajajo zunaj, kot oblika terapije.  Izvajamo razne socialne vaje v naravi, pohodništvo, plezanje, terapevtsko delo na travniku, ob vodi, v gozdu, na vrtu, lahko pa uporabimo  scene iz narave,  razne elemente iz narave, preko katerih smo v stiku z naravo, okoljem, kar nam daje pot do zdravja. V našem telesu je ogromen zaklad zdravja, ki deluje zdravilno, ko ustvarimo za to pogoje. In zakaj potem ne bi vključevali narave v naše življenje? Celo fizična aktivnost zunaj je bistveno bolj učinkovita za naše celostno zdravje, kot vadba v zaprtih prostorih. Terapevtsko delo v naravi dokazano obrodi odlične rezultate.  Direktni kontakt z naravo zvišuje čustveno in mentalno zdravje in spodbuja psihični in duhovni razvoj. Pomaga pri zmanjšanju stresa, zvišuje občutek koherentnosti in pripadnosti in izboljšuje samozavedanje in samodisciplino.

Človek je del narave, ki pa jo je z nastankom tehnologije krčil, uničeval svoje okolje, postopoma pa se od nje tudi odmaknil.  Na žalost je v današnji družbi vse osredotočeno na odnos človek – človek, izgubil pa se je odnos človek – narava. Vas je prijatelj, sosed, sodelavec, morda delodajalec na razgovoru za službo, terapevt ali pa kdorkoli drug že kdaj vprašal, kakšen je vaš odnos do narave? V kolikor bi bilo temu tako, bi iz posameznikovega odnosa do narave kaj hitro razbrali njegov odnos do samega sebe, posledično  odnos do drugih ljudi, partnerja, otrok, prijateljev, sodelavcev… Ves čas poslušamo in beremo, kako pomembni so odnosi, kako reševati konflikte, kako pomembni so kvalitetni odnosi za kvaliteto življenja, za uspešnost, za razvoj osebnosti na čustvenem, socialnem in intelektualnem nivoju, za uravnavanje stresa, za zviševanje storilnosti…pa na drugi strani pozabimo, da vse izhaja iz našega odnosa do narave.

Narava zdravi in vpliva blagodejno

Preživljanje časa v naravi, pa tudi že samo opazovanje scen narave znižuje jezo, strah, stres in spodbuja prijetna čustva. Izpostavljenost naravi ne povzroča le boljšega čustvenega počutja, doprinaša namreč tudi k fizičnemu dobremu počutju, znižuje krvni tlak, obremenitve srca, sprošča mišično napetost, znižuje nivo stresnih hormonov, zmanjšuje tveganje za razvoj bolezni.

Stik z naravo lajša bolečino in pospešuje proces zdravljenja. Študije kažejo, da imajo pacienti po operacijah, ki ležijo v bolnišnicah s pogledom na drevesa, v primerjavi s tistimi, ki imajo pogled na zid, višjo toleranco na bolečino, imajo manj negativnih učinkov zdravljenja  in preživijo manj časa v bolnišnici, saj so rezultati zdravljenja učinkovitejši.

Narava oživlja

Razpoloženje ljudi se po preživetem času v naravi vidno izboljša, spremembe iz prej depresivnega, stresnega in obremenjenega razpoloženja vodijo v bolj mirno in uravnovešeno. Narava ali scene iz narave so povezane s pozitivnim razpoloženjem in psihičnim dobrim počutjem, čuječnostjo in vitalnostjo. Čas preživet v naravi ali opazovanje scen iz narave zvišujejo stopnjo pozornosti, prisotnosti v trenutku. Človek se na zelo spontan način osredotoči na doživljanje v naravi, narava nas osveži,  kar zvišuje željo po novih izzivih in zvišuje storilnost. Pri otrocih z motnjami pozornosti se po doživljanju narave zviša nivo pozornosti.

Narava povezuje

Ljudje, ki preživljamo čas v naravi, smo bolj povezani med seboj in s svetom. Naselja, ki imajo v bivalni prostor vključen zeleni del, parke, drevesa, omogočajo stanovalcem večje zavedanje pripadnosti skupnosti, povezanosti s sosedi, so bolj angažirani v pomoči in podpori drugih. Večja pripadnost skupnosti zmanjšuje tveganje za ulični kriminal, nivo nasilja in agresije in lažje in boljše soočanje z življenjskimi izzivi. Povezavo z naravo lahko razlagamo tudi na podlagi študij, kjer so z metodo MR (magnetno resonanco) merili možgansko aktivnost. Ko so udeleženci opazovali scene iz narave, se je v delu možganov sprožil občutek empatije in ljubezni. Pri urbanih scenah, pa je del možganov aktiviral strah in tesnobo. Skozi naravo se prebudijo občutki medsebojne povezanosti in koeksistence z okoljem.

Preveč časa preživetega pred ekrani vodi v slabo počutje, vse večjo depresivno razpoloženje in manko empatije in altruizma. Če želite znižati nivo tesnobe, dvigniti svoje razpoloženje, izboljšati počutje, potem povečajte število ur preživetih v naravi na dnevni bazi in se res povežite z naravo. Objemite svojega psa, posadite seme, lončnico,  drevo, lahko si uredite svoj vrt na balkonu in ga negujete, pojdite v park, v gozd, pojdite na sprehod v zeleno, povežite se s svojimi notranjimi impulzi, svojo živostjo, svojim ritmom, za začetek bo dovolj že, da sledite ritmu vašega dihanja. Opazujte naravo z vsemi svojimi čuti, poslušajte ptice, občudujte sončni vzhod, vzhod lune, zvezde, opazujte kako se oblaki igrajo na nebu, božajte travo, grebite po zemlji, možnosti je neskončno.

Vloga narave pri soočanju z izzivi

V naravi se ljudje naučijo, da je izziv dejansko priložnost za napredek, za rast, priložnost za razvoj notranjega lokusa kontrole in gradnje zavesti. Raziskovanje, pohajkovanje v naravi da ljudem optimizem,  prepričanje o tem, da je narava predvidljiva in tempo življenja obvladljiv. Ljubitelji narave so se naučili zaupati prirojeni sposobnosti premagovanja pričakovanih in nepričakovanih ovir in cenijo, da se stvari izidejo, tudi če niso imeli popolnega nadzora. Sposobni so se prepustiti toku in se spopadati s tem kar pride, kar gradi zavest, občutek lastne učinkovitosti in samoaktualizacije.

Otroci in mladostniki so prikrajšani za doživljanje narave

Velika večina otrok je prikrajšana za kvaliteten čas, igranje v naravi. Le-ta je namreč zamenjan za televizijo, računalnike, mobilne telefone. Čas otrok preživet zunaj, se je v primerjavi z njihovimi starši najmanj razpolovil. Igra v naravi stimulira otrokovo domišljijo, kreativnost, spodbuja kognitivno fleksibilnost, kapaciteto reševanja problemov in samodisciplino.

Terapevtsko delo z otroki v naravi pomaga pri motnjah pozornosti, depresijah, zniževanju napetosti, zviševanju samopodobe.

Otroci in mladostniki pridobijo iz izkušenj z naravo več kot katera koli druga populacija, še posebej na akademskem področju. Obdobje adolescence je še posebej zahtevno in hkrati velika priložnost za poglobitev stika z naravo, priložnost za zgraditi novo sliko o sebi, razviti nove veščine komunikacije z drugimi in okoljem, nove načine odzivanja na izzive vsakodnevnega življenja.

Še posebej pripomorejo programi zelene terapije mladostnikom s tveganim vedenjem, kot so uporništvo, kljubovanje, destruktivno vedenje, eksperimentiranje z drogo, alkoholom, sexualno promiskuiteto, slabo predstavo v šoli in drugih vedenjskih težavah.